Prva svetovalna ura, torej uvodno srečanje, je namenjeno spoznavanju in grajenju odnosa med klientom in svetovalcem. Na prvem srečanju so predstavljene metode dela svetovalca, kaj klient lahko pričakuje, kaj se pričakuje od klienta ter ostali dogovori o nadaljnjem sodelovanju. Na uvodnem srečanju se navadno postavi tudi okvirni cilj svetovalnega procesa, ki ga želimo v procesu doseči.

Pri tem vprašanju ni enoznačnega odgovora, saj je odvisno od težav klienta ter njegovih obstoječih virov. Vsekakor psihosocialno svetovanje ni namenjeno dolgotrajnemu izvajanju, vendar bi bilo kakršno koli vnaprejšnje ocenjevanje glede števila potrebnih ur brezpredmetno. V povprečju se število svetovalnih ur giblje med 10 in 20, vendar to ni pravilo. Gre za svetovalni proces s katerim zasledujemo zastavljen cilj, ki je vnaprej dogovorjen in se glede na dinamiko lahko tudi spreminja. Hkrati pa je namen svetovalnega procesa tudi opolonomočenje klienta, da se v bodoče samostojno spopada z ovirami, ki se bodo v življenju še pojavljale. Torej gre za kompleksen proces, katerega trajanje je odvisno od številnih dejavnikov. Vsekakor pa gre za proces, ki je v primerjavi s psihoterapijo, kratkoročnejši.

"Booster" srečanja so srečanja, ko se svetovalec in klient srečata po določenem času po zaključenem aktivnem delu svetovalnega procesa, da preverita stanje oziroma napredek klienta. Ta srečanja ne spadajo pod aktivni del svetovalnega procesa, a vseeno pozitivno vplivajo na klienta. Gre za srečanja, ki se odvijejo 2-3x letno z namenom preverjanja in vzdrževanja doseženega stanja.

Svetovalni proces se izvaja 1x tedensko, saj je to optimalni čas, da klient lahko predela nove informacije in v praksi preverja napredek. Ko svetovalec oceni, da je klient pripravljen na manj pogosta srečanja, mu to tudi predlaga. Svetovalec klienta ne zadržuje v svetovalnem procesu, ampak ga skozi svetovanja opolnomoči, da postane "sam sebi svetovalec" za prihodnost.

Ne. V nekaterih primerih psihosocialno svetovanje ne bo omogočilo doseganja zastavljenih ciljev. To predvsem velja za naslednje primere:

- Nerealni cilji,

- težje duševne težave, za katere je primernejša obravnava pri drugih strokovnjakih,

- ko se klient udeleži svetovanja na željo nekoga drugega,

- pri klientih, ki so sicer aktivni na srečanjih, vendar ne izvajajo tedenskih zadolžitev (nepredanost procesu),

- v primerih, ko si posameznik v resnici spremembe ne želi,

- ko je cilj, ki ga posameznik želi doseči, v resnici želja nekoga drugega

in podobno.

Da, psihosocialno svetovanje lahko zelo pomaga pri procesu žalovanja. Ko se posameznik sooča z izgubo, se pogosto sooča z intenzivnimi čustvi, kot so žalost, jeza, krivda, zmedenost in podobno. Psihosocialno svetovanje lahko pomaga posamezniku pri obvladovanju teh čustev in pri soočanju z izzivi, ki jih prinaša proces žalovanja.

Svetovanje tako ponuja varno okolje, kjer lahko klient izrazi svoja čustva in misli ter prejme podporo in razumevanje. Svetovalec lahko pomaga posamezniku razumeti naravo žalovanja, prepoznati različne faze žalovanja ter nuditi praktične strategije za obvladovanje težkih čustev in spopadanje s spremembami v življenju po izgubi.