Kognitivno-vedenjska terapija
Kognitivno-vedenjska terapija izhaja iz kognitivnega modela, ki poudarja povezavo med miselnimi procesi, čustvi in vedenjem. Naše dojemanje določene situacije in naš odziv nanjo ni zgolj posledica objektivnih okoliščin, temveč je pogojeno s tem, kako te okoliščine dojemamo oziroma interpretiramo.
Glavna naloga kognitivno-vedenjskega terapevta je pomagati klientu pri spreminjanju njegovega načina razmišljanja, čustvovanja in vedenja. Terapevtski proces je običajno osredotočen na trenutne težave (imenovane "tukaj in zdaj" težave) ter se osredotoča na razumevanje, kako te težave vplivajo na klientovo doživljanje in na njegov način delovanja v vsakdanjem življenju.
Klient in terapevt skupaj določita cilje terapije, ki so prilagojeni klientovim specifičnim potrebam in težavam. Skupni cilj je razviti nove strategije, ki bodo za klienta bolj koristne kot dosedanje.
Kognitivno-vedenjska terapija se opira na znanstveno preverjene psihološke pristope, ki so se izkazali za učinkovite pri obravnavi različnih težav, med drugim anksioznosti, depresije, fobij, motenj prehranjevanja, motenj spanja, jeze, težav z odvisnostmi ter drugih psiholoških težav.
Kognitivno-vedenjska terapija je prilagodljiv pristop in se uporablja pri individualnih terapijah, partnerskih in družinskih terapijah ter skupinskih terapijah.
Število terapevtskih srečanj je odvisno od specifične situacije in težav posameznika, vendar se običajno giblje med 10 in 20 srečanji, kar uvršča Kognitivno-vedenjsko terapijo v kategorijo kratkoročnih terapij.
Srečanja potekajo običajno enkrat tedensko in navadno trajajo eno uro. Po končani terapiji se klient in terapevt lahko dogovorita za nadaljnja srečanja, ki so namenjene vzdrževanju doseženih sprememb.
Kognitivno-vedenjski okvir
Kognitivno-vedenjski okvir lahko razumemo kot način, kako ljudje doživljamo in se odzivamo na različne situacije v svojem okolju. Pri tem gre za 4 osnovne dejavnike:
-
Misli: To so naši notranji dialogi, prepričanja in interpretacije dogodkov okoli nas. Misli oblikujejo naše dojemanje situacij in vplivajo na naša čustva ter telesne in vedenjske odzive.
-
Čustva: Čustvovanje, ki ga doživljamo v določenem trenutku. Ta čustva so odvisna od naših misli in interpretacij situacije v kontekstu nekega okolja.
-
Telesne reakcije: Naše telo se odziva na čustva in misli s telesnimi odzivi oziroma telesnimi reakcijami. Na primer, lahko čutimo hitrejši srčni utrip, napetost v mišicah, tresavico, znojenje in ostale telesne reakcije.
-
Vedenje: To so naši vedenjski odzivi na določeno situacijo. Naše vedenje je rezultat interakcije med našimi mislimi, čustvi, telesnimi reakcijami v okviru nekega okolja.
Ti štirje dejavniki tvorijo kognitivno-vedenjski okvir, ki nam pomaga razumeti, kako se odzivamo na dogodke in situacije v kontekstu nekega okolja. Ta okvir nam omogoča, da prepoznamo, kako naše misli, čustva, telesne reakcije in vedenje medsebojno vplivajo, kar nam omogoča prepoznavanje možnosti za prilagojeno delovanje v določenem okolju.
Sprememba enega dejavnika v kognitivno-vedenjskem okvirju lahko vpliva na ostale tri dejavnike. Ta koncept je znan kot vzajemna interakcija med mislimi, čustvi, telesnimi reakcijami in vedenjem.
To pomeni, da če spremenimo naše misli o neki situaciji, lahko to vpliva na naša čustva, telesne reakcije in vedenje.
Primer: Če smo zaskrbljeni zaradi prihajajočega dogodka in spremenimo svoje misli iz negativnih v bolj pozitivne, se lahko zmanjša tesnoba (čustva), ne potimo se več toliko (telesne reakcije) in morda bomo bolj sproščeni v svojem vedenju.
Enako velja za ostale dejavnike. Sprememba čustev lahko vpliva na naše misli, telesne reakcije in vedenje, sprememba telesnih reakcij lahko vpliva na naše misli, čustva in vedenje, ter sprememba vedenja lahko vpliva na naše misli, čustva in telesne reakcije.
Tako lahko spreminjanje enega od teh dejavnikov povzroči spremembe v drugih treh, kar poudarja povezanost in vzajemno interakcijo med njimi v kognitivno-vedenjskem okviru.